Začetek bralne značke z Žigo X. Gombačem

V petek 9. 10. 2020, je našo šolo obiskal Žiga X. Gombač. Za začetek bralne značke nam je opisal delček dogodivščin iz svojih šolskih dni, mlajšim pa povedal nekaj zanimivih pravljic. Povedal nam je tudi, kako je začel s pisanjem ter kaj ga je dvignilo k uspehu. V intervjuju smo se pogovarjali o tem, kako se je spomnil svojega umetniškega imena, dal pa nam je tudi nekaj nasvetov za pisanje.

Kako ste se spomnili svojega umetniškega imena?

S tem X -om je tako. Spremlja me že od začetka moje pisateljske poti. Ima dva pomena. Eno je, da se te v bistvu ljudje bolje zapomnijo, kakor ima npr. Boštjan Gorenc – Pižama, Andrej Rozman – Roza. Ta X mi je bil simpatičen tudi, ker nekako uteleša nek simbol in način življenja, ki ga jaz živim. To je življenje brez drog, brez alkohola, s pozitivnim odnosom do življenja, z veliko hrupne glasbe, da si prijazen do vsake osebe, ki jo srečaš.  In z leti je ta X tudi ostal ob meni in so se ga ljudje navadili. Se mi zdi, da dobro deluje. Malce zaradi tega, da se te dobro opazi, malo pa zaradi tega, da se tako ravnaš.

Kdo je bil vaš vzornik, da ste se odločili postati pisatelj?

Mislim, da je bil vzornik čisto vsak pisatelj oziroma pisateljica, ki sem ga jaz bral in je na mene naredil en vtis. Vem, da je pisanje knjige in ustvarjanje knjig precej težka in obsežna zadeva. To ni najbolj lahko in sem se vedno spraševal: »Kdo so ti ljudje, ki to delajo? Kdo so ti ljudje oz. pisatelji oz. pisateljice, ki to pišejo? Kako to sploh zgleda? Kje se spomnijo vseh teh zapletov, teh značajev? To kar se zgodi v knjigah?« Vsak je na mene, ko sem bil v osnovni šoli star toliko kot ste zdaj vi, na mene naredil vtis, pustil drobno sled. Razmišljal sem: »Če bi jaz kdaj znal tako pisat, bom zagotovo pisal.« Tudi zato, da se na nek način zahvalim tem ljudem, ki so mi pot pisatelja olajšali z njihovimi knjigami in z vsemi temi gradivi, materiali. Vzorniki so bili pisatelji Roald Dahl, potem Henryk Sienkiewicz, Rene Goscinny, od Slovencev oziroma domačih pisateljev Primož Suhodolčan, Janja Vidmar, Desa Muck… In še nekdo, ki mi je zelo všeč, to je režiser Mitja Okorn. On se je prebil v tujini, sedaj živi na Poljskem in snema filme. Tam je veliko bolj uspešen, kakor bi bil v Sloveniji.

Kje dobite navdih za vaše knjige, stripe?

Navdih prihaja iz praktično vsepovsod, iz vsakdana, ko te kaj razjezi, te razveseli, ti v bistvu pusti močan vtis. Tukaj se navdih začne. V ljudeh, ki jih spoznaš, v nekih situacijah, ki jih preživiš, npr. jaz zelo veliko tečem, tudi ponoči ali zjutraj v dežju. Skratka v vsakdanjem življenju, v nekih stvareh, ki prihajajo do tebe, in jih potem na svoj način obrneš nazaj, kakor nekakšen odziv na dogodek. Lahko tudi kakšno osebnost/lastnost nekega znanca vključiš v besedilo in jo dodelaš. Npr. narediš skeč in vključiš neko osebo iz tvojega življenja, ki drugače ni nič kaj posebnega, a ima eno lastnost, ki pri njej/njemu izstopa.

Kaj vam pomeni Ivan Mitrevski glede na to, da ste veliko z njim sodelovali?

Ivana z mano povezuje nekakšna življenjska resnica, pravzaprav bolj kot ne dogajanje v življenju samem.Ker sva oba začela kot mlada, dovolj neizkušena, sva prehodila eno konkretno pot skupaj. Zdaj pa je tako, da vsak ‘na svojem bregu stoji’ kar se tiče pogledov na avtorski svet, tako, da trenutno ne sodelujeva. Nekaj knjig sva skupaj napisala, drugače pa življenje ima pri vsakem vzpone in padce, prihajajo in grejo valovi, tako nekako je tudi najin odnos. Trenutno sva bolj dol, upam, da bova šla nazaj gor in skupaj spet mogoče napisala knjigo.

Če bi lahko izbrali eno knjigo iz vaših del, katera vam je najljubša in zakaj?

Zagotovo Jastrebov let, ker je to moja prva knjiga, ki je izšla. Gre za mladinsko delo, za knjigo, ki sem jo ustvarjal dolgo časa in sem se spraševal, če bo sploh kdaj uspela. Zdaj knjige pišem čisto drugače, sedaj vem, da bo izšla. To je zdaj zelo lažje. Pri prvi pa je bil izlet v neznano, kjer prej še nisem bil, in sem bil čisto presenečen: »Uau zdaj gremo v tiskarno!’«, pa »O, zdaj je pa direktor pogledal!« in »Zdaj je pa urednik pogledal!« ter »O, zdaj je knjiga pa dejansko natisnjena! Že na policah je!« Skratka to je bilo 12 let nazaj in ta knjiga je še vedno tukaj. Vsakič, ko jo vidim, si rečem: »To je bilo prvič, bil je zelo velik korak v mojem življenju.«

Imate kaj besed za bodoče, mlade pisatelje?

Vztrajnost in pogum. Torej, če imaš idejo, jo povej. Ampak veliko vztrajnosti in zelo veliko predanosti in zelo veliko poguma potrebuješ, da neko zadevo izdaš. Moraš biti pripravljen, da slišiš besedo ne, da stvari popraviš, da moraš kaj narediti na novo, kaj pustit za sabo. To je težko, ampak je dober občutek, ko vidiš svojo knjigo zunaj in prideš med mlade bralce ter jim kaj sporočiš.

Najlepša hvala, ker ste si vzeli čas.

                   Hana Gnidovec, Ana Grošelj 7. B

Po obisku in objavi je pisatelj sporočil še sledeče:

Fotka je krasna in pogovorček tudi. Tudi sicer je bilo na vaši šoli zelo lepo in prijetno. A veste, da so se mi javili nekateri učenci. Tisti, z dekico na kolenih? In pohvalili ter se zahvalili za nastop. Tudi sicer je bilo … domače. Za vse je bilo poskrbljeno, počutil sem super. Tudi kavica je bila odlična. Vse je bilo, kot je bilo treba, zato tudi upam, da je bil moj nastop na mestu in da vam je bil všeč.  Tudi vam še enkrat hvala za vse, tudi zato, da ga niste odpovedali. In da boste tole obdobje izpeljali s čim manj praskami. 

Avatar

Avtor: Andreja Jaklič

Deli na