Začetek Bralne značke z Boštjanom Gorencem-Pižamo

Danes, 17. septembra 2018, se nam je pridružil poseben gost. Ob začetku Bralne značke nas je obiskal Boštjan Gorenc – Pižama. Skupaj z njim so starejši učenci ugotovili, da je lahko slovenska književnost prav zabavna in zanimiva reč ter da se ob branju knjig lahko naučimo marsikatere življenjske lekcije.

Mlajšim učencem je na poseben način predstavil pravljico o  Grdini in rusici. Ker pa 17. seprembra praznujemo dan zlatih knjig, so bili posebne pozornosti deležni naši prvošolčki. Naš gost je namreč vsakemu podelil knjigo Anje Štefan Kotiček na koncu sveta. Slikanice je učencem podarilo društvo Bralna značka. Šolski knjižnici je podaril s posvetilom opremljen izvod svoje knjige SLOLvenski klasiki.

Po zaključku je podelil mnogo avtogramov in prijazno privolil v intervju, ki so ga pod mentorstvom knjižničarke Andreje Jaklič pripravili osmošolci Neža Sever, Klara Planinšek in Patrik Gorišek.

                                                                                                         

                                                                           INTERVJU Z BOŠTJANOM GORENCEM – PIŽAMO

  1. Kako ste sploh postali komik? Kdo vas je zato navdihnil?

Navdihnili so me predvsem težaki v šoli. Zelo hitro, že na začetku osnovne šole, sem ugotovil,  da tisti, ki so me pretepali in »zafrkavali«, dajo malo miru, če jih spravim v smeh. Vsak komik ima neko svojo čudno zgodbo, ki se mu je zgodila v življenju. Moja je pravzaprav še dokaj blaga.

  1. Se vam je življenje kaj spremenilo, odkar vas ljudje prepoznavajo na ulici?

Na srečo še ni toliko tega, sploh pa zdaj, ko sem shujšal, se lažje skrijem. (smeh) Ko me kdo vpraša: »O, a si to ti?«, lahko rečem: »Ne, ne on je tamle.« (smeh) No, sedaj ravno ne morem z umazano srajco hodit naokoli, ker bi rekli: »Poglejte ga, kakšen pa je. In on bo našim otrokom pripovedoval o branju.« (smeh) Na srečo pa nisem eden tistih, ki tudi iz hiše ne morejo stopiti, brez da bi kdo nos v njega vtaknil. Sem vesel, da je tako. Mi pa da voljo in veselje za naprej, če kdo pristopi do mene in pove, da je prebral mojo knjigo ali prevod ali gledal mojo predstavo. To je lepa pohvala, ker takrat vidim, da ljudje uživajo ob tem, kar počnem.

  1. Imate kakšno svojo najljubšo šalo? Katero?

Ah, to je itak sproti, vedno so eni »ta frišni,« ki nastajajo sproti. Evo, vam bom povedal enega osnovnošolskega: Kateri Slovenski repar ima največjo dioptrijo? Ochalle Salle. (smeh)

  1. Kakšna je skrivnost vašega uspeha?

Oh, če bi vedel, bi jo bolj pogosto izkoristil. Delam to, kar mi je všeč. Ne gledam, kaj je popularno, da bi to potem delal. Delam stvari, ki me zabavajo in za katerimi stojim. Pomembno je, da je vse, kar delaš, del tebe, da izhajaš iz sebe in najdeš svoj izraz. Na vseh področjih je enako.

  1. Kakšni so bili vaši občutki ko ste prejeli Jabolko navdiha?

Najprej sem si rekel, da je predsednik večji, kot sem mislil. Druga misel je bila, da je to jabolko pa kar težko. Tretja pa, da si nisem mislil, da bom predsednika spravil v zadrego. Ker vsi vemo, da se predsednik rad fotografira, sem sredi protokola izvlekel telefon in rekel, da naredimo en selfi. To  je bilo malo nepričakovano, ker je bil to en tak spontani selfi. (smeh) Bili so zabavni občutki.

  1. Kaj pa družina in prosti čas? Koliko časa namenite družini in koliko prostemu času? Kako ga preživite?

Pa saj družina je prosti čas. V tistih trenutkih, ko smo skupaj, se telo in glava malo spočijeta. Naučil sem se, da ne morem ves čas delati s polnimi obrati. Trudim se, da popoldne preživimo skupaj, da takrat ne delam več, da ne tičim v pisarni ter da si vsake toliko časa vzamemo čas in kam pobegnemo, kjer imamo mir in ni obveznosti.

  1. Se poleg komike pisanja in prevajanja ukvarjate še s čim drugim?

Dejansko se ukvarjam z vsem, kar je v povezavi z jezikom. Rad tudi igram namizne igre, žal pa nimam veliko časa za njih. Tako da Fortnita ne igram, tukaj vas moram razočarati. (smeh) Igram pa Heartstone, ker tukaj niso potrebni hitri refleksi, to je za nas upokojence. (smeh) Rad kuham in se ukvarjam z žarom. To je zame sprostitev. Pa zadnje leto »švicam« v telovadnici zato, da bom lahko še dolgo časa skakal takole po šolah. Letos mam veliko več energije kot nekoč.

  1. Ali se je težko ukvarjati s stand upom?

Z vsako stvarjo se je po svoje težko ukvarjati. Pri stand up-u je težak predvsem tisti čas od začetka, ko se ti šala utrne v glavi, do takrat, ko jo spraviš med ljudi. Tebi se zdi šala dobra, ko pa prideš z njo pred ljudi, pa vidiš, da si si jo zastavil preveč konfuzno in nisi postavil vseh točk tja, kamor si jih hotel dati, in ljudje niso povezali asociacij, ki si jih ti naredil.  Pomembno je tudi, da moraš vedno prej oceniti publiko. Na primer vice o otrocih ali roditeljskih sestankih ne moreš govoriti nekomu, ki nima otrok. Efekt pri publiki je večji, če so ljudje podobno tudi sami doživeli.

  1. Kaj bi rekli otokom, ki želijo postati takšni kot vi?

Prosim, prosim, ustavite se pri 85 kilogramih! (smeh) Bodite vi! Že en Pižama je preveč. Ne more biti 15 Pižam. Groza, nova grozljivka:  Pižama 16 – tokrat ga res ni nihče pričakoval! (smeh)  Joj, ne! Iščite v sebi tisto, kar vas zabava in v čemer uživate.

  1. Napisali ste knjigo Kaj se skriva očku v bradi. Kakšen je bil namen knjige?

Pesmica je nastala, ko sva se s sinom pred spanjem še malo igrala in sva ugotavljala, kaj bi se lahko skrivalo v tej goščavi. Potem pa sem začel oblikovati rime. Ko sem pesmico nesel na založbo, da bi jo objavili v Cicibanu, pa so rekli, da bi bila kar za knjigo. Super. Dali so naju v tandem z Igorjem Šinkovcem in sedaj nastaja že druga slikanica, ki bo imela naslov Raketa. Obe slikanici izhajata iz igrivosti in moči otroške domišljije. Pri Raketi gre za to, kako iz čisto navadne igre na dvorišču lahko nastane popotovanje na luno in da je pomembno imeti domišljijo ter gledati na stvari s svojimi očmi.

  1. Prevedli ste knjige o kapitanu Gatniku. Bi bili on in zakaj?

Mislim da ja, ker sem precej štorast. (smeh) Pa tudi sok za supermoč bi mi precej pomagal in bi lahko letal iz šole na šolo ter se mi ne bi bilo treba voziti z avtom in stati v kolonah.

  1. Ste kot mladi radi brali knjige?

Ja, zelo! Ves čas. Najprej mi je babica veliko brala, ko pa sem se naučil brati, sem sam veliko bral in sem kar požiral knjige. Veliko časa sem preživel v knjižnici.

     13. In še zadnje vprašanje. Kateri lik iz knjige, ki ste jo napisali ali prevedli, vam je najbolj všeč?

Uf. Morda ta robot Delta 84 iz Šnofija. Je tak dobrovoljen robot, ki bi rad delal dobra dela, ampak njegova vezja se mu rada pregrejejo in potem meša besede. Kot bi sebe gledal. Nevede sem pri tridesetih ustvaril sebe pri štiridesetih. (smeh)

Boštjan Gorenc-Pižama, hvala za vaš obisk, intervju in fantastično dopoldne!

Avtor: Andreja Jaklič

Deli na