Ugani, kdo je avtor nam vsem poznanih slikanic o Petru Nosu? In zraven še množice zabavnih zgodbic za otroke o ribi na glavi, kanti požrešni, doktorju za osle in še in še. Seveda ne smemo pozabiti na knjige Košarkar naj bo!, Kolesar naj bo!, Ranta vrača udarec. Ni še konec, res strašno veliko jih je! 🙂
Seveda, to je pisatelj
PRIMOŽ SUHODOLČAN!
Našo šolo je obiskal ob začetku Bralne značke v petek, 17. septembra 2021. Učenci od 6. do 9. razreda so z njim preživeli preduro, učenci od 1. do 5. razreda pa 1. šolsko uro.
Po koncu je sedmošolkam prijazno odgovoril še na nekaj vprašanj. Pogovor lahko preberete tukaj:
Pogovor s Primožem Suhodolčanom
Mnogi poznajo zgodbe o košarkarju Ranti in njegovih prijateljih. Nekateri so gledali film, drugi prebrali knjige Košarkar naj bo, Kolesar naj bo, Ranta vrača udarec in druge. Ob začetku bralnega leta smo gostili pisatelja Primoža Suhodolčana, ki si je izmislil in napisal te in še mnoge druge zgodbe. Prijazno nam je odgovoril še na nekaj vprašanj.
Napisali ste veliko knjig. Koliko časa pišete eno zgodbo, da ste z njo zadovoljni?
Uf, to je pa težko vprašanje. Ko sem bil še malo mlajši, sem zgodbo napisal kar iz prve, naenkrat. Zdaj pa vsako leto bolj gledam nazaj, iščem in kombiniram, popravljam. Najbolj važno je, da ostane osnovna ideja. Kako to zapišem, jezik pa je stvar tehnike, slovnice, pravopisa. Najbolj pomembna je ideja. Ko mi bo idej zmanjkalo, bo pa hudo.
Kje pa dobite ideje za vaše zgodbe? Ali je res vse v vaših knjigah res, kot ste nam povedali?
Vse je res. In ne samo to: resnica je še veliko hujša! Ko zapišem zgodbo, moram vzeti še malo stran in omiliti zadevo. Takih prigod za zgodbe imam še veliko. Recimo: pred dvema dnevoma mi je babica garažna vrata zaprla na glavo. (smeh) Jah, tako je. Šel sem v garažo, da bi vzel nekaj iz avtomobila. Pa se obrnem in v tistem trenutku se že zapirajo vrata in … bum! Babice pa je namreč strah, da bi kune prišle v hišo … Teh zgodb nikoli ne zmanjka.
Učiteljica mi je vedno rekla: »Primož, po svetu moraš hoditi z odprtimi očmi.« No, saj z zaprtimi ne moreš, potem se zaletiš v garažna vrata. (smeh) Iz vsega, kar se mi zgodi, poskušam narediti zanimivo zgodbo za mlade bralce.
Kako pa iz ideje nastane zgodba? Dobite zamisel, se usedete za računalnik in pišete, dokler ni knjiga napisana?
Imam hitre misli, ki jih roke komaj dohitevajo. Zato moram hitro napisati idejo, ki se mi utrne. Včasih pišem tako hitro, da kasneje težko preberem za sabo. Važno je, da ti ideja ne pobegne. Če se to zgodi, se je kasneje ne boš več spomnil. Če se zvečer uležeš v posteljo in si misliš: »U, tole je pa dobra ideja, jo bom jutri zapisal …« Ne, jutri bo prepozno, ne boš se je več spomnil. Takoj moraš zapisati. Na srečo imamo zdaj telefone in lahko posnamem svoje misli.
Potem pa pride pisanje. To je delo in vztrajnost. Tako zgodba počasi nastaja: malo pišem, malo jem, nato spet pišem, grem na kolo, malo pišem, kuham, grem plavat, malo pišem … (smeh) Nekateri pisatelji pišejo drugače, imajo več vztrajnosti: ko se lotijo pisanja, se usedejo za računalnik in en mesec ne grejo iz stanovanja, dokler ne napišejo knjige do konca. Jaz tega ne morem.
Kaj ste napisali nazadnje? Imate kakšno zgodbo v predalu, ki je niste še izdali?
Nazadnje sem napisal zgodbo o Primožu Rogliču. Zgodba Neverjetna dirka je iz serije športnih zgodb. Pisal sem še o Tini Maze, Anžetu Kopitarju in Goranu Dragiću. Naslednje letu pa pride še ena taka … Sicer pa pripravljam tudi detektivske zgodbe o detektivu Dragecu. Detektiv Dragec – to pa bo opasno, to bo napeto. (smeh)
Pišete tudi po naročilu?
Pred leti sem napisal zgodbo o Lipku, maskoti evropskega prvenstva v košarki, ki je bilo leta 2003. To je bila knjiga po naročilu. Prijavil sem se na razpis, izbrali so mojo zgodbo in skupaj smo se dogovorili, na kakšen način želijo predstaviti maskoto prvenstva.
Marsikdo misli, da so tudi moje knjige o slavnih športnikih napisane po naročilu, a niso. Tudi vse ostale zgodbe so nastale po mojih idejah.
Kako to, da ste se odločili pisati o naših znanih športnikih?
Želel sem, da bi si mladi bralci predstavljali, kaj pomeni biti slaven in uspešen športnik. Kaj pomeni uspeh, delo, vztrajnost, sanje, kako priti do cilja. Res je, da moramo verjeti v svoje sanje, a se same od sebe ne bodo uresničile. Zanje moramo trdo in vztrajno delati.
Ko sem pisal, sem se veliko pogovarjal s športniki in njihovimi bližnjimi. Veliko je raziskovalnega dela. To sem z veseljem počel. Ne gre pa pri teh zgodbah tako enostavno. Ogromno ljudi in organizacij je recimo moralo potrditi zgodbo o Primožu Rogliču, da je njegova podoba res prava. Kakšno leto smo se usklajevali. Zdaj sem zelo vesel, da je knjiga zunaj.
V vsaki knjigi je tudi njihov predgovor, s katerim so želeli spodbuditi mlade, naj se ukvarjajo s športom, naj gredo ven, v naravo, naj migajo. Računalnik, televizija in telefon bodo že počakali.
Kakšni pa so naši slavni športniki, o katerih ste pisali?
Zanimivo je, kako so vsi vrhunski športniki zelo preprosti ljudje. Preprosti, a zelo vztrajni in zahtevni do samega sebe. Če ne verjameš vase in nisi pripravljen za to vztrajno delati, ne moreš biti vrhunski športnik. Ali pa vrhunski znanstvenik, učitelj, kuhar … Ne moreš biti vrhunski v čemerkoli.
Res si štejem v veliko čast, da sem lahko delal s takimi odličnimi športniki. Zelo jih spoštujem.
Ali vas na ulici prepoznajo? Se lahko v miru sprehajate ali vas mimoidoči ustavijo, prosijo za avtogram?
Nisem tako prepoznaven kot Luka Dončić, recimo. (smeh) Če pa me ljudje prepoznajo in me prosijo za avtogram, mi to ni v breme. Cenim vsakogar, ki vzame knjigo v roke. Rade volje podpisujem in se fotografiram, saj vem, da to tudi bralcem veliko pomeni.
Komu iz vaših zgodb ste najbolj podobni?
Najbolj sem podoben Petru Nosu. Petra je sicer po moji podobi ustvaril moj oče (pisatelj Leopold Suhodolčan, op.). Bil sem zelo radoveden in živahen otrok; danes bi rekli hiperaktiven … Povsod sem vtaknil svoj nos. Karkoli se je zgodilo, kjerkoli je šlo kaj narobe, povsod sem bil zraven. Včasih sem moral na zagovor k ravnatelju. Kar ne bi bilo tako hudo, če ne bi bil ravnatelj moj oče. (smeh) No, ampak vedno sva se nekako dogovorila.
Ali se poleg pisanja ukvarjate še s čim drugim?
Zelo rad se ukvarjam s športom. Včasih smo otroci veliko igrali košarko, nogomet, skakali smo s smučmi in s kolesi na skakalnicah, plezali smo … Ni bilo stvari, ki je ne bi počeli. Ko sem prišel domov iz šole, sem šolsko torbo vrgel v kot in do večera me ni bilo domov. Zunaj smo se podili, igrali. Ko smo se vrnili, so nas postavili v vrsto, vzeli cev in nas umili, da so videli, kdo je kdo in v katero hišo kakšen otrok spada. (smeh) Veliko smo se igrali zunaj. Gibanje je nujno. Kar ne miga, odpade: ali možgani ali noga.
No, danes se moram ukvarjati s športom, saj je moja najljubša domača žival hladilnik. V naslednjem življenju bom gotovo po poklicu kuhar. Zelo rad kuham in zelo rad jem in zato se moram ukvarjati s športom. Hrana in šport – to sta že dve stvari, ki jih rad počnem in ki mi vzameta veliko časa.
Veliko otrok ima svoje predstave, kaj bo, ko bo velik. Kaj ste si vi želeli postati, ko ste bili majhni?
Želel sem si postati slaven športnik. To je bila moja največja želja. Ampak se ni izšlo: za košarko sem bil premajhen, za nogomet prepočasen, za kakšne druge športe pa preneroden. Mogoče bom slaven športnik v tretjem življenju. V drugem življenju bom kuhar, v tretjem pa slaven športnik.
Kaj bi raje izbrali: gledanje filmov ali branje knjig?
Knjiga in film sta si v resnici zelo različna. Zelo težko ju primerjamo, tudi če gre za isto zgodbo. O tem obstaja tudi anekdota. Dve miški sta prišli v kinoteko, v star kino, kjer so imeli še filme v kolutih. Začeli sta grizljati filmski trak in prva miška vpraša drugo: »Ti, kakšen pa se ti zdi tale film?« Pa ji druga odvrne: »Še kar dober je, ampak ko sem grizljala knjigo, je bila boljša.« (smeh)
Film in knjiga sta povsem različni stvari. Včasih kdo reče: »Film pa ni čisto po knjigi.« Seveda ne, saj ne more biti. Filmi imajo svoje zakonitosti, knjige pa svoje. Filmski jezik in dogajanje sta drugačna od jezika in dogajanja v knjigi.
Tudi moje knjige Košarkar naj bo, Kolesar naj bo in Ranta vrača udarec so drugačne od filma, ki je posnet po teh zgodbah. Kljub temu se mi zdi, da smo naredili dober scenarij za oba dela filma. Mogoče pride še kaj tretjega.
Letos imamo bralno leto. Kaj bi rekli nekomu, ki ne mara brati?
Branje je sreča, veselje in znanje. Sreča je, da odkrivaš nove svetove, da lahko pogledaš, kaj se skriva za hribom in za naslednjim ovinkom. Veselje je, da vzameš knjigo v roke in je ne odložiš, dokler je ne prebereš do konca. Znanje pa je, kot že veste, zelo zelo pomembno v življenju. Znanja ti ne more nihče vzeti, vedno ostane s tabo.
Kaj je po vašem še zelo pomembno v življenju?
Zelo rad kolesarim, na Koroškem imamo ogromno prog. Na Dolenjskem imate nizke hribčke, pri nas pa so tudi visoke gore. Uršlja gora ima okrog 1.900 metrov nadmorske višine, Peca pa je še višja. In ko se po taki strmini spustiš … Hu, gre kot strela! In pogosto tudi padem, kot vsak kolesar. Tudi vaša učiteljica športa je kolesarka in je že kdaj padla. Še vrhunski Primož Roglič je že velikokrat padel. Ampak važno se mi zdi tole: nič ni hudega, če padeš. Važno je, da vstaneš in greš naprej. Padci so del življenja in učenja. Veste, kaj je rekel Primož po padcu na dirki? »No pain, no glory.« Brez muje se še čevelj ne obuje, bi rekli po naše. Ni zmage brez padcev.
Pogovarjale so se učenke Katarina Žefran, Lana Blatnik, Pia Kastelic in Neja Maver iz 7. A.
