Z novim šolskim letom se je začelo tudi bralno leto. Ob začetku bralne značke smo medse povabili pesnika, pisatelja in prevajalca Petra Svetino, ki ga poznamo predvsem po izvrstnih slikanicah in zgodbah za otroke. V sredo, 4. 10. 2023, so se z njim srečali vsi učenci in učenke.

Izvedeli smo več o njegovem ustvarjanju in nam prebral nam je nekaj svojih. Povedal nam je, da navdih za pisanje največkrat dobi na sprehodu s svojo psičko, da za dobro zgodbo potrebuje tudi mir in tišino. Med drugim je pripovedoval, kako bi skoraj postal zdravnik, zakaj rad pije čaj, kaj mu pomenijo nagrade in da je bil tudi on v osnovnošolskih letih kdaj lump. Prijetno srečanje smo zaključili s pisateljevim nasvetom, zakaj je vredno brati tudi knjige.

Po dveh skupnih urah smo mu zastavili še nekaj vprašanj in nastal je spodnji intervju.

Po kom ste se zgledovali na začetku pisateljske poti?

Z bratom sva bila zasuta s knjigami. Oče in mama sta bila novinarja. Mamina sodelavka je bila pisateljica Ela Peroci, očetov sodelavec pa pesnik in pisatelj Jože Snoj. Oba sta bila novinarja in tudi mladinska pisatelja. Zelo rad sem imel teto Elo, kot sem jo klical. Ne vem, če sem se res zgledoval po njunih zgodbah, sem imel pa zelo rad njune knjige.

Zelo rad in zelo veliko sem bral stripe Alan Ford, o detektivih, ki niso bili prav spretni, pa so potem vseeno rešili primere. Morda so bili ti stripi zgled za moje pisanje.

Ali vas katerekoli lik iz vaših zgodb navdihuje in spremlja v vsakdanjem življenju?

Moji junaki pridejo iz vsakdanjega življenja in gredo potem v zgodbe. Ko pišem, si jih skušam čim bolj predstavljati. V glavi imam podobo tega junaka, na primer kako je videti gospod Feliks ali pa nilska konja Hubert in Marcel. Ko zgodbo še ustvarjam, so liki in predstava o njih lahko navdih. Ko pa je zgodba končana, junaki ostanejo v zgodbi in me ne spremljajo več.

Kaj trenutno berete? Katera je vaša najljubša literarna zvrst?

Ogromno berem že zaradi službe. Pred kratkim sem bil v Pragi in sem si kupil veliko knjig stare kitajske in japonske poezije. To sem imel od nekdaj rad in Čehi imajo zelo veliko poznavalcev te literature. Tako si pogosto kupim prevode teh pesmi in to tudi trenutno berem. Poleg tega pa prebiram o čaju, ker moram napisati članek o tem.

Vaši junaki so polni veselja, so vedri in duhoviti. Bi tudi zase rekli, da ste taki?

Kadar sem spočit, sem lahko tak. Če pa sem utrujen, sem bolj siten in se raje umaknem. Sicer pa se mi zdi, da je bolj simpatično zate in za okolico, če se odločiš, da boš veder in vesel. Malo se človek sam vzgaja k temu, malo tak je. No, ko pa ne gre, pa se malo umakneš, saj človek ne more biti vedno vesel.

Ste tudi prevajalec.  Koliko jezikov ste se naučili s prevajanjem?

Češčine sem se začel učiti, da bi lahko bral knjige v izvirniku. Potem sem imel pouk češčine in slovaščine na fakulteti. V srednji šoli sem se učil angleško, nemško in špansko. Že v osnovni šoli pa smo se učili srbohrvaško, saj smo odraščali v času Jugoslavije in smo v tem jeziku spremljali otroški program na televiziji, brali stripe … Prav s prevajanjem se nisem naučil jezikov. Naučil sem se jih prej, da zdaj lahko prevajam.

Ali ste že imeli kdaj pomisleke, ali ste dober pisatelj?

Ja, vedno znova imam take pomisleke. Včasih se sprašujem, ali je treba papir trošiti za moje pisanje, ko je toliko dobrih zgodb. Taki pomisleki so verjetno običajni. Velikokrat tudi napišem zgodbo do tretjine ali polovice, pa potem to ne gre nikamor, ostane pri meni.

Ali imate redne stike z bralci?

Sam ne dajem pobud, da bi se srečeval s svojimi bralci. Stike imam le z domačimi – z nečakinjami ali z otroki mojih prijateljev, ki berejo moje knjige. Me pa včasih povabijo na šolo, kot ste me vi, na kakšno prireditev ali delavnico. Če imam čas, se odzovem in se potem srečam tudi z bralci mojih zgodb.

Se mogoče spomnite, ob kateri zgodbi ste začutili, da želite tudi vi pisati?

V spominu mi je močna ostala zgodba Domen brezdomni in deklica brez imena Jožeta Snoja in pravljice Ele Peroci. Spomnim se svojega občutja ob teh zgodbah. Verjetno je tudi to kaj pomagalo. Sicer pa se je pisanje začelo tako, da sem si med študijem začel pisati krajše pesmi, da sem si stvari lažje zapomnil. Ko sem študiral za izpite in sem si vmes vzel odmor, sem svojim kolegicam in kolegom pošiljal razglednice in jim za hec napisal kakšno pesem. Tako se je začelo, potem pa so kmalu nastale pesmi za otroke. Ko se mi je zdelo, da je dobro, sem jih pokazal kakšnemu uredniku v založbi in počasi so začele izhajati knjige.

Pogovor so pripravile učenke izbirnega predmeta literarni klub.

Maja Sušin

Related Images:

Dostopnost